Odlomki za pokušino



V dobri uri sva predelala njene pesmi in prav vsako minuto sem bil v sebi prav nesramno zadovoljen, da sem bil ravno jaz tisti, ki je odkril njen talent. Skrbelo me je, kako bo sprejela sicer dobronamerne sugestije – nisem ji namreč želel dajati občutka, da ji kaj vsiljujem –, pa sem se kmalu potolažil, ko sem uvidel, da je moji skromni nasveti niti malo ne ogrožajo ali ponižujejo. Čeprav sem se močno trudil, da bi iz govorice njenega mikavnega telesa razbral kakršenkoli znak, da je kaj narobe, mi ga ni uspelo najti. Sedela je obrnjena proti meni, prekrižani nogi sta bili usmerjeni proti mojemu stolu, roki pa sta ji sproščeno počivali na mizi.
Kdaj moraš biti doma? sem previdno vprašal.
Se ti zdi, da mi je kdo določil uro?
Skomignil sem z rameni.
Bi takole govorila tudi, če bi jaz bil tisti, ki bi jo čakal doma?
Rad bi ti skuhal jasminov čaj.
Nasmehnila se je in zgornja ustnica ji je za bežen trenutek nemirno trznila. Njena desna roka se je samodejno izprožila proti dolgemu kodru, ki se je nagajivo izmuznil iz kupčka spetih las in se je zdaj zvijal prek njene rame, in ga začela prizadevno navijati na kazalec. Nisem bil povsem prepričan, ali je to dober znak ali razlog za skrb. Še vedno sem čakal na njen odgovor. Z obrvmi sem ji to karseda nežno nakazal.
Zakaj pa ne.
Plačal sem oba čaja in ji pri izhodu iz čajnice pridržal vrata. Vreme je še vedno bilo enako porazno – surov januarski veter je nepopustljivo divjal naravnost proti nama. Mukoma sva se izogibala sunkom in skušala čim prej spet priti noter. Čeprav sva hodila hitro, že na pol poti nisem več čutil brade, njen nos, ki je kukal izpod pletenega šala, pa se je barval v rdečo. Tik pred ciljem me je prav milo pogledala in z veseljem sem ji pomignil, da sva prispela. Kar najhitreje sem odklenil vhodna vrata v stavbo in jo spustil v zavetje brezvetrja.
Drgetala je, ko sva stala v hodniku in čakala na dvigalo. Najljubše bi mi bilo, če bi jo lahko stisnil k sebi, a sem se preveč bal, da me bo zavrnila, in sem misel na to kaj hitro izbezal iz svoje glave. Držal sem pesti, da se ni dvigalo spet pokvarilo – nisem ji hotel privoščiti pešačenja v sedmo nadstropje. Ko sem ji obljubil, da je pri meni bolj toplo kot zunaj, me je sunila v ramo.
To je prvič naredila v Benetkah, med pavzo na meditaciji, in takrat sem ji v šali rekel, da je prekršila načelo ahimsa, kar se ji je zdelo strašansko smešno. Rekla mi je, da imam načeloma prav, a da je to naredila iz čistega prijateljstva in zatorej ne bi smel biti tako malenkosten. Potem me je povsem razorožila z enim od svojih pogledov. Podobno kot zdaj.
Vrata dvigala so se naposled le odprla. Pritisnil sem na gumb s številko sedem in se naslonil na zadnjo steno. Gledala je nekam v konice svojih čevljev, roke pa je skrivala v globokih žepih svojega plašča. Brezizhodna bližina, ki jo je narekoval najin trenutni ambient, je sprostila nekaj tiste ne neprijetne napetosti, ki napolni zrak vedno, kadar se v podobni situaciji znajdeta dva, ki nista zgolj naključna tujca, a se je ta razpustila v trenutku, ko so vrata dvigala ponovno razprla svoja krila.
Izvoli v moj brlog, sem zinil, ko sem odklenil vhodna vrata, in še v istem trenutku obžaloval izbiro besede.

Medtem ko sem čakal, da bo šmentana voda zavrela, in se mi je kot vedno zdelo, da tega noče narediti zgolj zato, ker jo pri tem opazujem, sem razmišljal o tem, kako malo je bilo treba, da zdaj sedi pri meni doma. Sam sebi sem bil prav smešen, da tega nisem naredil že prej. Ko sem pred nekaj dnevi mrzlično tuhtal, kako neki naj to izpeljem, sem bil prepričan, da se bom moral bolj namučiti, pripravljen pa sem bil celo zmerno moledovati. Edino, kar me je glodalo, je bilo to, da nisem mogel zagotovo vedeti, ali je to naredila iz golega usmiljenja ali morda iz pretkane preračunljivosti.
Prijetno je bilo videti njen blago presenečeni obraz, ko sem se s polnim pladnjem končno le prikazal iz kuhinje. Potem me je nenadoma prešinilo, da njeno presenečenje nima prav nič opraviti z mojo odsotnostjo ali celo dejstvom, da sem lepo pozložil skodelice in čajnik na pladenj, pač pa mnogo več s fotografijo, ki sem jo pozabil odstraniti s plutovinaste table na steni nad pisalno mizo. Z njeno fotografijo, če sem natančnejši, ki sem jo s telefonom na skrivaj posnel v Benetkah, ko je pri zajtrku zamišljeno strmela nekam čez veliko stekleno okno, ki je gledalo na hotelski atrij, si jo doma naprintal in pod njo v norveščini napisal sjarmerende – očarljiva.
Evo, čajček, sem prekinil zadrego, kar je bilo v resnici precej bedasto, saj je vendar lahko povsem dobro in razločno videla, kaj nosim na pladnju. Rekel sem si, da fotografije ne bom omenjal, razen če bo sama kaj rekla, upal pa sem, da ne bo.
Nasmehnila se je.
Odložil sem pladenj na pisalno mizo. Kljub najboljšim namenom in zadnje čase celo grobemu prigovarjanju mojega soseda režiserja mi še vedno ni uspelo nabaviti klubske mizice. Zgodba je bila precej podobna tisti s posteljnim okvirom, ki si ga prav tako še nisem uspel priskrbeti, zato sem še vedno spal na golem jogiju, ki je ležal ob steni pri oknu. Če bi bilo po moje, bi stvari imel še manj. Kavč in pisalno mizo mi je domala vsilil. Nikakor mu nisem mogel dopovedati, kako malo mi je mar za to. V mojem besednjaku je nakup pohištva že od nekdaj bil zabeležen kot aktivnost, ki se izvaja izključno v paru, in s tem nisem mislil nanj, pač pa na osebo ženskega spola, zadnje čase na točno določeno osebo ženskega spola. Sprehajati se z njo po Ikei in izbirati omare bi bilo povsem nekaj drugega.

Zunaj se je že delal mrak in pravkar je odpeljal še en vlak za Celje. Ko je zamudila prvega s svojega listka, je bila videti za spoznanje zaskrbljena, zdaj je samo zamahnila z roko. Drug poleg drugega sva ležala na kavču, za katerega sem bil režiserju nenadoma neizmerno hvaležen, in na mojem monitorju, ki sva ga obrnila v najino smer, gledala Odgrobadogroba. No, ona ga je gledala, ker ga še ni, jaz sem se bolj pretvarjal, v resnici pa sem opazoval njene odzive na dogajanje in pa njene noge, ki so bile tesno prekrižane in jih je pri gležnjih še posebej trdno stiskala skupaj. Še vedno je imela obute čevlje. Predlagal sem ji, da jih sezuje, da ji bo tako bolj udobno, a jih je hotela obdržati, kar mi je bilo tako skrajno simpatično, da sem ves čas pogledoval tja dol in ugibal, ali ima ta njena poteza kaj opraviti s tem, da bi ji bosi bilo preveč domače. Prepričan sem namreč bil, da imajo temno rjavi športni čevlji z ravnim podplatom vlogo nekakšne varovalke, ki naj bi ji prihranila spozabo in kasnejše obžalovanje.
Na koncu filma, ko molčeča rjavolaska prileze izza zadnjega sedeža avtomobila krste in se usede zraven ljubljenega pokojnika, sem poškilil proti njenemu obrazu in se zdrznil ob solzah na njenem licu. Spogledala sva se, trenutek zatem pa se nisva več samo gledala.

Oprosti, ne morem, se je nenadoma oglasila.
Bliskovito sem se odmaknil.
Mogoče so čevlji na njenih še vedno trdno prekrižanih nogah naposled odigrali svojo posvečeno vlogo. Mogoče sem se motil in je bilo posredi kaj drugega. Eno pa je bilo gotovo – čarobni trenutek je bil izgubljen.
Mislim, da bom zdaj šla, je nato izrekla, kar sem predvideval.
Nisem vedel, kaj naj bi rekel. Nisem hotel, da odide tako razburjena. Želel sem si, da si sezuje preklete čevlje in se končno sprosti. Pa je že bila na hodniku, z napol oblečenim plaščem in s strašanskim občutkom krivde v begavih očeh, ki niso zmogle niti poštenega pogleda. Rekla je smrtno resen adijo in vsa zmedena izginila skozi vrata.


***

Pesmi sem izbrala v postelji. Čarobni mik, ki so ga literarni večeri imeli zame, je izpuhtel, moj prvi dogodek te vrste, kjer sem bila osrednja figura in ne zgolj obiskovalec, pa sem videla zgolj kot nadležno obveznost, ki sem jo želela čim hitreje odkljukati s seznama opravil.
Popoldan me je za dve urici zmanjkalo. Sanjalo se mi je, da sta se oba znašla na promociji in se na sredi dogajanja, ko sem ravno brala eno svojih pesmi, prav živalsko stepla. Direktor knjižnice ju je neuspešno miril in ju skušal ločiti, na pomoč mu je priskočil tudi moj oče. Le jaz se nisem pustila motiti, gladko sem prezrla njuna zdaj že krvava obraza, razmršene lase in odrgnjene členke, vso tisto puhtečo in vročo kri, in sem še naprej brala, kot da se ni nič zgodilo.
Zbudila sem se povsem prepotena. Še nekaj minut sem sedela na robu postelje in umirjala svoje dihanje.

Ob pol šestih, kot je bilo zmenjeno, sem stala pred galerijo, skrbno urejena in zgledno naličena, pravi vzor zunanje popolnosti, ki je morda prepričala ostale, ne pa tudi mene. V odsevu velikanske steklene stene sem videla le zmedeno žensko, ki se obupno trudi, da bi svoj boleči manko prikrila z oblačili in plastjo kvalitetne kozmetike. Direktor je bil že tam. Razkazal mi je prizorišče zločina, kot je poimenoval dvoranico v pritličju galerije, in mi spotoma predstavil še njeno direktorico. O njej sem že slišala, v srednji šoli je bila urednikova sošolka, in zazdelo se mi je, da me nekam postrani gleda. Gostje so začeli počasi kapljati in se posedati na pripravljene stole, prišel je tudi moj vidno ponosen oče s svojo prijateljico, po novem zaročenko. Navdušeno mi je pomahal in mi pokazal dvignjeni palec. Nasmehnila sem se.
Začeli smo s klasično dvajsetminutno zamudo. Flavtistka je res obvladala svoj inštrument, in čeprav je bila še precej mlada, je bilo videti, da ima pred seboj obetavno glasbeno kariero. Spremljal jo je dolgolasi pianist, prav lahko bi bil tudi kakšen mlajši profesor, na električnem pianinu. Ob branju prve pesmi sem se še borila z nekoliko tresočim glasom, ki pa se je do druge pesmi že povsem umiril, pri tretji pa postal močnejši in bolj suveren. Z direktorjem sva nato rekla nekaj besed o mojem pesnjenju in poeziji na splošno, zaključila sta glasbenika.
Že po prvih nekaj tonih zaključne glasbene točke me je iz galerije prestavilo v beneško kavarnico pod oboki, kjer sva pred dobrim mesecem dni z urednikom poslušala izvedbo iste skladbe, in nenadoma sem se morala na odru pred publiko približno tridesetih ljudi boriti s solzami, ki so grozile, da se bodo kmalu prelile čez jez spodnje veke. S precejšnjo težavo sem zmagala in ob koncu skladbe zagotovo najbolj glasno ploskala. Galeristka se mi je zahvalila z velikim šopkom sončnic, in ko sem ga prevzemala iz njenih rok, je kotiček mojega očesa zaznal urednika, ki je vstopal v galerijo.
Povsem otrpla sem obstala. To je opazila tudi direktorica, se obrnila v smeri mojega zaprepadenega pogleda in zagledala svojega sošolca. Veselo mu je pomahala, me pustila stati na odru s šopkom in stekla do njega. V bistvu sem bila hvaležna za njen avšasti odziv, saj sem tako pridobila nekaj dragocenih minutk, da se zberem. Povsem resno sem razmišljala o tem, da bi kar najhitreje izginila skozi zadnja vrata, če bi seveda obstajala – konec koncev je prekršil mojo željo. Po drugi strani mi je laskalo, da je zbral toliko poguma in tvegal, čeprav ni vedel, kako bom to sprejela.
Oče in zaročenka sta mi prišla čestitat in me povabit na večerjo, a sem se izgovorila na glavobol, ki se me je resnično začel lotevati, in se jima opravičila. Šla sem po plašč in torbico v sobo za odrom. Nekajkrat sem globoko vdihnila in se brez pametnega načrta odpravila proti izhodu. Tistih deset metrov je bilo strašno dolgih, in četudi bi se hotela mimo njega izmuzniti neopažena, je stal preblizu vrat.
Galeristka je živahno klepetala z njim, on pa je, odkar je opazil, da se mu približujem, ni več poslušal. Prijel jo je za komolec in ji nekaj zašepetal v uho. Na hitro je obrnila glavo in se kislo nasmehnila. Ravno tako hitro, kot je prišla do njega, se je zdaj pobrala. Urednik je še vedno stal na istem mestu, me pričakujoče prebadal s svojimi temnimi očmi in čakal.
Greva nekaj spit?
Z veseljem, si je vidno oddahnil in me prijel za roko.
Nisem je odmaknila.

V mirnem lokalčku čisto blizu obale so vrteli džez. Sedela sva za mizo v kotu, in ko sem opazovala njegov obraz, obsijan s pritajenim sojem sveče, sem se spomnila tistega večera v Benetkah, ko me je začel zanimati bolj, kot bi se spodobilo.
Mogoče bi vseeno bilo bolje, če ne bi hodil sem, sem rekla, hkrati pa se narahlo dotaknila njegovih prstov.
Ničesar ne pričakujem, je rekel, a se mi je zdelo, da niti sam ne verjame svojim besedam.
Vzela sem okrogel prtiček izpod svoje skodelice in ga začela počasi trgati od oboda proti sredini, da je nastajal en sam zaobljen trak.
Zadnjič sem se napil do mrtvega.
Zmajala sem z glavo.
Zakaj?
Sramežljivo je skomignil z rameni, njegov pogled je govoril namesto njega. Namenoma sem gledala stran od njegovih oči, njegovo prodorno motrenje je bilo preveč zame.
Tega ti nisem povedal zato, je skušal omiliti mojo zadrego.
Je, kar je, sem rekla, ga spet pogledala in se mu nasmehnila. Ne misli, da mi ni jasno, sem nadaljevala, glas rahlo obarvan z žalostjo.
Zdaj je bil on tisti, ki se je dotaknil moje roke.
Govoriva o čem drugem, je nežno predlagal.

Ob kakšnih pol dveh naju je natakar vrgel ven.
Greva k meni.
Brez besed je pokimal, kakor da ne bi mogel povsem verjeti svojim ušesom.

Ves čas je vljudno sedel ob postelji, kjer sem ležala in se naslanjala na kup blazin, in čeprav sem ga večkrat povabila, naj se mi pridruži, je še naprej vztrajal na trdem stolu. Preden me je odneslo v spanec, sem mu še enkrat rekla, naj se neha sprenevedati in se uleže, pa mi je le smeje pokimal in naredil še en požirek rdečega vina, ki sem si ga dovolila vzeti iz očetove mini vinoteke.

Zbudila sem se precej zgodaj in ga zagledala, kako je s prekrižanimi rokami in brado na prsih sede kinkal na stolu. Zmajala sem z glavo, a sem ga pustila spati in se kar najtišje splazila v kopalnico. Za vsak slučaj sem zaklenila vrata. Hvaležna sem bila, da ni silil vame. Njegova potrpežljivost je bila zavidljiva.
Pristavila sem za čaj in začela mazati kose kruha z maslom, ko sem iz sobe zaslišala škripanje starega stola, trenutek za tem pa se je vidno polomljen primajal v kuhinjo.
Rad spiš sede?
Glasno se je zasmejal.
Njegov smeh me je spomnil na dan, ko sem ga slišala prvič. Tako močno je odmeval po restavraciji, da sem se zalotila, kako skrivaj pogledujem naokoli.
Škoda mi je bilo zaspati.

Po zajtrku sva se celo dopoldne ležerno sprehajala po praznih plažah. Bil je sončen, a izredno hladen dan brez vetra, kar je bila prava redkost. Večino časa sva molčala. Ura piranskega zvonika je ravnokar odbila poldne, ko je rekel, da se bo odpravil. Nisem mu nasprotovala – s tem bi negirala svojo potrebo po premisleku, na katero sem se tako odločno sklicevala v poslanem sporočilu. Pospremila sem ga do njegovega avta in mu pritisnila poljub na usta. Objel me je in me močno stisnil k sebi, nato pa brez besed sedel v avto in se odpeljal.
Na poti s Fornač do garsonjere sem na telefonu odkrila njegovo sporočilo. Zanimalo ga je, kako je bilo na literarnem večeru in sporočal mi je, da je držal pesti zame. Poklicala sem ga in ga zmotila pri kosilu.
Zdaj si čisto prava pesnica, je navdušeno zamomljal s polnimi usti.
Ni sile.


***

Celo jutro sem jo iskal med ruševinami, ki so prekrivale vse sobe v stanovanju razen kuhinje. Po težkih mukah sem jo naposled našel v spalnici – skrivala se je pod kupom plastične folije. Njen kožuh je bil do zadnje dlake prepojen s prahom in iz oči sem ji videl, da je do konca prestrašena. Hotel sem jo prijeti in odnesti nazaj v kuhinjo, pa se mi sploh ni pustila – celo zapihala je name, krota brezobrazna. Vedel sem samo to, da moram čim prej najti način, da jo pošteno očistim. Če jo bo videla tako umazano, jih bom slišal, in tega si nisem želel. Nisem si smel dovoliti še enega kratkega stika.
Dan prej sta prišla dva delavca s hiltijem in po vseh sobah izkopala kanale za novo električno napeljavo. Po tleh so ležali kosi ometa in opeke s sten ter na tone prahu. Od pulzirajočega hrupa cel dan nisem mogel normalno razmišljati, bilo je, kakor da bi vrtala v mojo lobanjo. Kot da to ne bi bilo dovolj hudo, jima ni uspelo pravočasno na novo napeljati kablov in sta mi, tik preden se je popolnoma stemnilo, prišla v kuhinjo povedat, da bosta sicer prišla navsezgodaj zjutraj naslednji dan, a da bom moral noč žal preživeti brez elektrike.
Najboljše je, da greš kam prespat, je izvedensko predlagal starejši od obeh, tisti s pivovskim trebuhom, ki me je že od prvega dne, ko je vstopil v stanovanje, tikal, ne da bi me sploh vprašal, če me sme.
Da bi prespal pri starcih, seveda ni prišlo v poštev. Od šestnajstega leta, odkar sta se odselila v novo hišo, sem tukaj stanoval sam, in niti v sanjah nisem imel namena zdaj hoditi prenočevat k njima.
Po čudežu mi je iz kuhinjskega predala uspelo izbrskati cel kup čajnih sveč, ki sem jih do zadnje prižgal in tako vsaj za silo razsvetlil kuhinjo. Počutil sem se kot popoln tepec in obsojen sem bil na verjetno najbolj mučen večer v zgodovini svojega obstoja. Televizija ni delovala, računalnik tudi ne, radio je bil nem in celo mačka je pobegnila v drugo sobo, stran od mene. Tako kot njena gospodarica, ki je že dva dni nisem mogel dobiti na telefon.
Številka trenutno ni dosegljiva, prosimo, pokličite kasneje.

Hotel sem ji povedati, da jo potrebujem, da nisem tak frajer, kot sem vedno mislil, da sem, da je nočem izgubiti in da sem pripravljen celo kaj prebrati, če bi to pomenilo, da bo ostala. Hotel sem ji reči, da rabim njeno pomoč, da si res želim, da bi skupaj sodelovala pri obnovi stanovanja, da bi to bila najina stvar. In ko je pozno zvečer naposled zazvonil telefon, nisem zmogel ničesar od tega – stokal sem v slušalko kot kakšen imbecil. A se nisem pretirano sekiral, ker je tisto malo, kar sem uspel izdaviti, zadostovalo – rekla je, da pride domov. S prvim vlakom.
Danes je že bil jutri. Vsak čas bi morala biti tu, jaz pa sem se še vedno nategoval z mačko. Videti je bilo, da mi zameri, ker je nisem prišel rešit že včeraj, kot da bi v tisti hudičevi temi sploh imel kakšne možnosti za to. Nisem imel druge, kakor da se odločim za skrajni ukrep. Zanemaril sem njeno pihanje in ostre kremplje, ki so brazdali po moji roki, jo zgrabil za gubo na vratu in jo držeč čim bolj stran od sebe odnesel v kuhinjo. Zvijala se je kot jegulja. Nisem si mislil, da ima tako majhen stvor v sebi toliko energije za borbo, še manj, da njene opraskanine tako živalsko pečejo. Na hitro sem zmočil kuhinjsko krpo, da jo obrišem, a se mi je medtem že skrila pod posteljo. Res nisem imel sreče. Vabil sem jo, naj pride ven, z najbolj pocukranim glasom, kar sem ga spravil skupaj, čeprav sem vedel, da me ne jemlje resno. In takrat je vstopila v kuhinjo.
Odkimavala je z glavo in se razgledovala po sobi, kam naj odloži potovalko.
Tu si, sem zasopihal in vstal.
Z mokre krpe v moji roki je izdatno kapljalo.
Kaj pravzaprav počneš? me je vprašala.
Skomignil sem z rameni.
Dolga zgodba, sem zamomljal in upal, da je ne bo zanimalo naprej.
Upal sem tudi na to, da se bo mačka vsaj za silo očedila sama. A že trenutek zatem je vsa zaprašena, natanko takšna, kot sem jo maloprej našel, pristopicala k njej in začela prav hinavsko mijavkati ter se drgniti ob njene noge. Namrščil sem se.
Kaj je pa z njo?
Valjala se je po prahu.
V kuhinji?
Ne, v spalnici.
Kako pa je prišla tja?
Pobegnila mi je. Včeraj, ko sem ostal brez elektrike.
Brez elektrike?
Nasmehnil sem se.
Sem ti rekel, da je dolga zgodba.
Kmalu po tistem sta prišla še delavca. Nadaljevala sta prejšnji dan začeto delo, midva pa sva medtem vsak s svojo smetišnico nalagala neskončne količine ometa in koščkov opek v vedra in jih nosila dol v kontejner. Dan je sicer hitro minil, a ko sta mojstra zvečer šla, se je za naju začel še drugi del – čistilna akcija. Tako neznosno hvaležen sem bil, da je spet nazaj, da mi tudi čistiti ni bilo prav nič težko.
Jutri bom morala vse še enkrat, je nejevoljno ugotovila, ko so se tla posušila.
Jutri pridejo kitat in belit stene, sem jo spomnil.
Ah, ja.
Bila je tu, tega nisem mogel zanikati, a hkrati je bila nekje drugje. Nisem vedel, kaj točno bi moral storiti, da bi to spremenil, nisem bil prepričan, če sploh lahko.
Si v redu?
Skomignila je z rameni.

Postelja je bila še vedno v kuhinji – dokler se ne končajo še slikopleskarska dela, ni imelo smisla, da jo prestavljava v spalnico. Oba izmučena sva se kmalu spravila spat. Mene je seveda mučila nespečnost, a sem bil potolažen že zato, ker sem lahko vsaj ležal. Križ me je ubijal, pa tudi roke in noge mi niso prizanašale z bolečino, ki se je zdaj, ko so se mišice nekoliko ohladile, razlezla po prav vseh vlaknih. Celodnevno prenašanje, sklanjanje in premikanje je pustilo svoje posledice. Prižgal sem televizijo, ki je stala med umivalnikom in štedilnikom, in se začel sprehajati po kanalih gor in dol. Pritajeno govorjenje je vsaj za spoznanje omililo grozljivo tišino, ki je nisem znal prekiniti, pa tudi ona se ni pretirano trudila, da bi pri tem pomagala. Obrnila se je stran od mene, da je ležala na boku. Včasih bi se ulegla na moj trebuh ali prsi in potem komentirala moje bitje srca ali smešne zvoke, ki jih je proizvajal moj želodec, ko je njena glava pritiskala nanj. Včasih bi se pred spanjem držala za roki in drug drugega božala s palci. Včasih nisva dolgo zdržala, da se ne bi nenehno fizično dotikala, zdaj pa se sploh nisem mogel spomniti, kdaj sem jo nazadnje pošteno objel ali poljubil. Od najinega zadnjega seksa je minilo več mesecev.
Mačka je skočila na posteljo, zavzela strateški položaj na njenem boku in začela glasno presti. Zavidal sem ji, da se je je lahko dotikala, ko se je jaz nisem upal, in imelo me je, da bi jo zgrabil in vrgel dol z nje, pa mi je bilo še preveč jasno, da bi to samo še poslabšalo vse skupaj. Med nama je bil strašen prepad in na edini brvi je kraljevala štirinožna pošast, ki si je prilastila mojo žensko. Najhuje od vsega pa me je bolela slutnja, ki sem ji iz minute v minuto bolj verjel, da se je domov vrnila izključno zato, ker sem se ji s svojim patetičnim izlivom po telefonu zasmilil.


Ni komentarjev:

Objava komentarja